Sem sebična, če najprej poskrbim zase?

Naše potrebe so tiste, ki v nas tlijo toliko časa, da jih zadovoljimo. Motivirajo naše vedenje, kar pomeni, da jih bomo poskušali zadovoljiti zavestno ali nezavedno, se pravi neposredno ali posredno. Manj se zavedamo svojih potreb, bolj posredno – z manipulacijo, jih poskušamo potešiti. Manipulacija nosi veliko stigmo in se sliši, kot da nekdo zlobno izkorišča nekoga drugega, v resnici pa je v veliki meri zelo podzavestna.

Manipulacija je tisto, kar počnemo, kadar čutimo, da ne moremo jasno izraziti svojih želja in potreb, zato to počnemo »po ovinkih«. Poskušamo vplivati na druge, da naredijo, kar mi želimo in tako posredno dobimo kar želimo.

Nekateri pogosti načini manipuliranja z ljudmi so:

  • laganje, namigovanje, valjenje krivde na druge, samožrtvovanje, pasivna agresija, čustveno kaznovanje z molkom, neiskreno laskanje, kameleonsko prilagajanje, dajanje lažnih obljub, igranje žrtve, grožnje itd.

Prenehati z manipuliranjem je težko iz treh razlogov:

  • Ker se ne zavedamo, da to počnemo,
  • Ker ne prepoznamo signalov, ki nam jih pošilja telo, kaj v tem trenutku potrebujemo,
  • In seveda zato, ker je za zadovoljitev svojih potreb, nujna določena mera ranljivosti, saj obstaja tveganje, da bomo zavrnjeni; to pa je primarni razlog, da sporočamo posredno – manipuliramo; takrat smo izven občutka lastne integritete – nismo avtentični.

Na primer:

Zala se v družbi ali ob svojem partnerju včasih počuti zavrnjeno, nesprejeto, celo izključeno. V sebi ima slab občutek, ki ga ne zna opisati in že malenkost je dovolj, da se znajde na robu joka. Ko se tako »slabo« počuti, se umika od ljudi in v sebi upa, da bo kdo prišel ponjo, jo vprašal kako se počuti in ji namenil nekaj pozornosti.

Bi se prepoznali v njenem početju?

Zala ima potrebo po sprejetosti in povezanosti, vendar ne želi pokazati ranljivosti in prositi za objem, pogovor ali kar bi pač zase potrebovala. Posredno počne nekaj, s čimer želi vplivati na druge, da bi dobila pozornost ali odobravanje od drugih in se tako počutila sprejeto.
Vedite, da nobena potreba ni »otroška« in zaradi tega, ker jo izrazite niste »otročji«, temveč potrebe po tolažbi in po objemu pogosto ostajajo nepotešeno hrepenenje, ker niso bile zadovoljene v otroštvu. In če ni bila zadovoljena takrat, se tam ustavi tudi naš čustven razvoj, ki mu rečemo – zorenje. Proces odraščanja in zorenja podpremo tako, da sedaj prepoznamo in zadovoljimo to potrebo, da naš notranji otrok lahko odraste.

Vsak od nas manipulira, vprašanje je le, koliko se tega zavedamo, saj prepoznati svojo potrebo zahteva proces soočanja s tem, pred čimer
bežimo. Dokler se poslužujemo starih strategij zadovoljevanja potreb, ki niso bile prepoznane, sprejete in zadovoljene v otroštvu,
tako dolgo v nas živi lačen, nenasiten otrok.

Zato vas vabim, da po korakih poskusite čim bolj iskreno odgovoriti na naslednji dve vprašanji:

  1. Da se pričnem zavedati kaj hočem, mi lahko koristi, če se najprej zavedam česa nočem. To sta nasprotna pola in ko izostrimo enega, postane jasnejši tudi drugi.
  2. Kako sporočam, česar si ne upam povedati direktno?
    Na kakšen način dosežem, da drugi naredijo ali se odzovejo tako kot hočem?
    Odkrijte svoje potrebe eno za drugo in hkrati način, kako pridete do željenega rezultata.

Zaradi manipuliranja niste slab človek, vendar je vredno biti iskren najprej do samega sebe, saj tako kot to počnemo do drugih, se
vedemo tudi do sebe. Če lažemo drugim, lažemo najprej sebi.

Kaj če oseba, ki sem jo izbrala za partnerja, ne želi ali ne zmore zadovoljiti mojih potreb?

V idealnem scenariju zadovoljimo svoje potrebe z različnimi ljudmi in nismo odvisni samo od ene. V današnjem modernem času, pa je ljubezenski odnos postal osrednji odnos večine od nas. Zaradi hitrega tempa in celodnevne zaposlenosti je povezanost med sosedi in družino v širšem smislu, kot so dedki babice, strici, tete, ter prijatelji, čedalje manjša. Vse pogosteje živimo v skupnosti dveh ljudi, zmanjšuje pa se krog zaupnikov; tistih, ki se jim lahko izpovemo in se nanje zanesemo. Podporo, ki so jo naši starši in stari starši dobili od širše družine ali iz vasi, je sedaj usmerjena na eno samo osebo – partnerja. Naša pozornost je usmerjena v poveličevanje romantične ljubezni, kjer upamo, hrepenimo in zahtevamo, da nam bo partner potešil občutek varnosti, pripadnosti in povezanosti, ki so ga včasih dobili iz cele vasi. (Zato nas ne čudi dejstvo, da je na prvem mestu potreb zadovoljujoč odnos, šele nato finančni uspeh.)

Vendar je potrebno biti popolnoma iskren do sebe in si razjasniti, katere potrebe želimo potešiti s partnerjem, in za katere potrebe si bomo našli druge ljudi.

Če ugotovite, da s partnerjem ni mogoče zadovoljiti potrebe, ki jih izrecno želite zadovoljiti samo z njim, potem nastane problem. Spoštovati, ko vam druga oseba reče NE, pri zadovoljitvi vaših potreb, je zelo pomembno, saj pomeni, da veste kaj od njih lahko pričakujete in jih lahko postavite na primerno mesto v svojem življenju. Če je na primer ena od vaših potreb partnerjeva čustvena dostopnost in on / ona tega ne zmore, imate možnost izbire:

  • da postane vaš prijatelj in si poiščete drugega partnerja,
  • se odločite, da spremenite svoje pričakovanje do partnerja,
  • ali pa se lahko odločite, da ostanete neizpolnjeni v tem odnosu.

Vendar obstaja velika verjetnost, da bosta drug drugega delala nesrečna zaradi stvari, ki jih drugemu ne zagotavljata.

Ali poskrbeti zase pomeni biti sebičen?

Zanikati svoje potrebe in želje pomeni zanikati sebe. Če si dovolite imeti ali prositi za tisto, kar želite in potrebujete, vas to ne spremeni v
sebičnega ali slabega človeka. Odkrijete svoje potrebe, si jih priznajte in potem te potrebe neposredno izpolnite. Da, zato je potreben pogum in počutili se boste ranljive, vendar boste odkrili svojo avtentičnost, ki vam bo dala občutek, da ste poskrbeli in vam je mar zase. Dovoliti si, da imate tisto, kar potrebujete, je hrana za vašo dušo.

Ljudje me pri mojem terapevtskem delu pogosto vprašajo: »Ali sem sebičen, če upoštevam najprej sebe?«

In jaz jim odgovorim: »Ali vas moti, če jaz živim tako, kot si želim?«

Običajno dobim odgovor: »Ne, seveda da ne. To nima veze z mano.«

In potem ponovno vprašam: »Pa bi vas motilo, če bi od vas zahtevala, da živite tako, kot si jaz želim?«

In običajen odgovor je: »Ja, seveda bi me motilo, kdo pa ste, da mi boste ukazovali!«

No vidite – to drugo je tisto, čemur pravimo sebičnost, ko od drugih zahtevamo, da živijo tako, kot mi želimo.

.

Kategorije objav

Sorodne objave