Sindrom »Kaj si bodo drugi mislili«

• Se vam dogaja, da imate dobro idejo, vendar jo zadržite zase, ker verjamete, da ni pomembno, kaj vi mislite?
• Se odrekate stvarem, ki jih zelo radi počnete in v tem uživate, vendar se temu odrečete, ker vašemu partnerju to ni všeč?
• Ali pa počnete stvari, ki se vam upirajo, vendar jih vseeno storite zato, ker se tako spodobi?

Potem berite dalje …

Sindrom »KAJ SI BODO DRUGI MISLILI« je nadziranje vtisa, ki se ga trudimo narediti na druge ljudi, hkrati pa zanikamo svoje potrebe.

Soodvisna oseba razmišlja nekako takole:

Če je v mojem življenju deset ljudi, ki so mi pomembni in jih devet misli, da sem najčudovitejše bitje na tem svetu, eden od teh desetih pa je jezen name, potem bi usmerila vso svojo energijo v to eno osebo, zato da bi popravila vtis nanjo…

Če sta jezna name dva ali trije, potem me to zelo vznemiri in postanem tesnobna, če jih je štiri ali pet postanem obupana in panična in skoraj tako, kot da se mi podira svet. Svoj občutek sebe in svoje identitete črpam iz mnenja teh desetih ljudi.

Zato MORAM biti previdna in nadzirati svoj vtis na druge. Če teh deset ljudi misli, da sem uredu, potem že MORAM biti, kajne?

Ampak, čeprav me sprejmejo, sem še vedno v dvomih, ker se globoko v sebi počutim kot lažnivka.

Podoben primer je sprejemanje pohval in komplimentov od drugih.

Nekje globoko v meni, mi glas sramu, ki je skoraj neslišen govori: » Vem, da tega ne bi rekli, če bi me resnično poznali.«

Zaradi tega notranjega glasu se počutim, kot lažnivka.

To v meni sproža dvojnost – paradoks, od zunaj pozitivno mnenje, ki mu notranji glas nasprotuje. To je razlog, da vsako pohvalo ali

kompliment, ki ga prejmem od tistih ljudi, ki jim želim ugajati, pomanjšam, razvrednotim, zminimaliziram.

Zakaj se obremenjujem s tem, kaj bodo rekli drugi?

Pomanjkanje notranjega občutka sebe, ter dostopa do svojih občutkov in potreb je razlog, da smo usmerjeni v okolico saj so od tam vedno prihajale informacije ali smo »dobri« ali »slabi«. Strah pred zavrnjenostjo, da nismo vredni, da bi pripadali, bili povezani, nam daje občutek, da je z nami nekaj narobe – to je občutek sramu.

Verjamemo temu kar pravijo drugi, zato obstaja možnost, da zbežimo se zapremo vase, se umaknemo v izolacijo ali se borimo s tistim, ki nas navidezno ogroža. BEG ali BOJ. Saj ste že slišali rek: »Življenje je borba«, kajne? Sram je še posebej vezan na odnose, saj je nastal v odnosu in se lahko pozdravi samo v odnosu.

Zakaj se počutim prazno?

Določena zdrava človeška čustva so postala strupena, ker smo jih zavračali, presojali, zatrli, lagali o njih ali pa se nevede odločili, da se bomo z njimi spoprijeli pozneje. Z eno besedo smo se »odklopili«, ker za ta čustva ni bilo ustrezne podpore, da bi jih zmogli začutiti in se naučili pomiriti. In sram je eno tistih čustev, ki sproža fizično bolečino, ko nas preplavi.

Ta »odklop« nam v odraslosti onemogoča, da bi se povezali s svojimi občutki, zaznali svoje potrebe in bili povezani (priklopljeni). In kolikor zmoremo te povezanosti s seboj, toliko je zmoremo v odnosih. Sramotenje vzpodbuja samouničujoče obnašanje, jemlje pogum, krepi odtujenost, ter spodkopava naš napredek.

Ljudje se po naravi želimo počutiti vredne, sprejete in povezane – pripadati.

Kaj lahko storim?

Sočutje do sebe je ključno, da zmoremo biti nežni do sebe, ko se nam zalomi ali se znajdemo sredi neljube situacije.

Namesto, da ponotranjimo komentar: »si zguba, si nesposobnež…, se odzovemo tako, da se s komentarjem NE poistovetimo: »To je njegovo mnenje in njegov pogled…« Tako ostanemo v stiku s svojimi vrednotami in poskušamo najti rešitev.

Za rešitev je potrebno več korakov:

1. Opazujte

• Za začetek, ta notranji glas opazuj in ga prični spoznavati, se ga zavedati.
  • Kdaj se pojavi? Kaj govori?
  • Kako to vpliva name, na moje fizično telo?
  • (Nisem…, nimam…, ne znam…, ne zmorem…, nisem sposobna…)
• Opazuj – ničesar ti ni potrebno storiti, samo opazuj.
  • Mogoče bodo prišli spomini, asociacije, ki ti bodo dali razumevanje od kod ta glas, komu pripada, kdo je tako govoril s tabo.
  • Mogoče ni povezan z besedami, ampak z izrazom na obrazu, z nezanimanjem pomembne osebe, grimaso ali kaj podobnega.
  • Kje v telesu čutim bolečino – sram?
  • Katero pričakovanje, prepričanje, misli so ga sprožili ?

2. Izrazite

Sram obstaja dokler o njem ne spregovorimo in postopoma zbledi, ko izrazimo svojo bolečino. Povej kje občutiš, kaj občutš in kaj potrebuješ, nekomu, ki ti je dovolj blizu, da te bo zmogel slišati.

Soočanje s sramom je edini način, da ohranimo povezanost s seboj in našimi dragimi.