Kako nas ustvarjajo odnosi?

Ljudje smo kot vrsta ustvarjeni, da živimo v skupini že iz pradavnine, pravimo, da smo socialna bitja. Nimamo ekstremnih sposobnosti, ki bi nam omogočale, da takoj po rojstvu lahko hitro tečemo, ekstremno dobro vohamo, vidimo ali kaj podobnega kar imajo nekatere živali. Ko iz otroštva do odraslosti razvijamo lastnosti avtonomnosti, neodvisnosti, samostojnosti, to ni namenjeno, da bi živeli sami, izolirani, ločeni, temveč temu, da bi se drugi v skupini lahko zanesli na nas. Naše preživetje bazira na sodelovanju v skupnosti in ne na sposobnostih posameznika.

Poznamo različne vrste odnosov, v katerih smo lahko bolj ali manj osebni, intimni, odprti, zaupljivi, sočutni …

PARTNERSKI ODNOS z vsebino in globino odseva odnose, ki sta jih oba prinesla iz svojih primarnih družin in jih ustvarjata s svojimi otroci.

Intimnega partnerja si izberemo nezavedno in vključujejo vsa tista čutenja, ki jih pri sebi pogrešamo ali ne moremo sprejeti.

V romantični zaljubljenosti iščemo nekoga, s katerim bomo lahko spet oživeli misli, vedenja in čutenja, ki so bila v primarnih vezeh potlačena, da nas bo ta idealni drugi dopolnil. Ta zanikana čutenja so najmočnejši magnet za izbiro partnerja in želja, da dopolnimo sebe.

V raziskovanju najpogostejših lastnosti zaljubljenosti so ugotovili, da izstopata dve:

1. partnerja sta vedno na isti ravni čustvenega razvoja v stiku s seboj ( nikoli ni eden bolj in drugi manj zrel)
2. oba izvirata iz istega družinskega vzdušja, vendar imata komplementarne obrambne mehanizme.

To pomeni, da z istimi čutenji rokujeta na ravno obraten način.

Če govorimo o terapevtskem odnosu iz vidika Gestalta, je namen tega odnosa ustvariti varen prostor za raziskovanje in preizkušanje novih bolj funkcionalnih možnosti, za širjenje zavedanja, kako si klient sam preprečuje zadovoljiti svoje želje, cilje, potrebe.

V Gestaltu se ne sprašujemo »zakaj ?« nekaj počnemo, saj ima vsako početje v posameznikovem svetu nek smisel;

temveč se sprašujemo »kako?« nekaj počnemo in nato skozi proces opazovanja širimo zavedanje ter dovolimo posamezniku, da sam najde način kaj je zanj primerno in ustrezno.

V terapevtskem odnosu je pomembno zavedanje, da terapevt ni strokovnjak, ki ima vse odgovore, temveč, da je to enakovreden odnos, kjer skupaj s klientom soustvarjata njuno srečanje Oba imata aktivno vlogo v njunem odnosu.