Kako se otrok uči ljubezni?

Za otrokov razvoj zdrave samopodobe je izrednega pomena zadovoljitev narcističnih potreb in validacija vseh čustev, saj se le tako nauči čutiti, pravi Ricketson (2000). Otrok dobi občutek eksistencialne varnosti skozi skrbnikovo polno prisotnost, spoštovanje, razumevanje, zrcaljenje in naklonjenost. V nezdravem družinskem sistemu so starši tisti, katerih potrebe v otroštvu niso bile zadovoljene in si to brezpogojno ljubezen zagotovijo v svojih otrocih, ki so tako oropani otroštva preden so prejeli ljubezen in sočutje, kot bi ga potrebovali.

Otrok, ki je bil čustveno zapuščen, tako v skrbi za svoje starše prične enačiti ljubezen s skrbjo za druge in postane prepleten z identiteto staršev. Enačenje ljubezni, s prepletenostjo in sočutjem na ta način postane ogrožajoča izkušnja. Ljubezen postane nerešljiva zanka, saj se nezavedni ambivalentni občutki strahu pred zapuščanjem in strahu pred izgubo sebe v odnosu izmenjujejo in zavirajo odraslega pred prejemanjem in dajanjem ljubezni. (Ricketson, 2000)

Občutka svobode, kot sem ga začutila prvič v življenju v svojem poklicu, pa žal nisem uspela doživeti v partnerstvu. Odnosi so bili zame naporni in pobirali so mi toliko energije, da mi jo je zmanjkovalo za kaj drugega.

Neprestana prisotnost tesnobe in »swinganje« med strahom pred požrtjem ter strahom pred izgubo – zapuščanjem so zaznamovali vsak moj intimni odnos.

Ricketson (2000) opisuje škodljivo osebo kot nekoga, čigar vedenje in odnos v vas vzbujata občutek tesnobe ali pretirane previdnosti, osebo, ki ne spoštuje vašega »ne« in vas poskuša nadzirati.

Kadar posameznik ni uspel razviti jasnega selfa, se giblje med ambivalentnimi občutki pred izgubo sebe v odnosu ter strahom pred zapuščanjem. Ricketson (2000) poimenuje strah pred požrtjem tudi »fobija pred odnosi« oziroma občutek posameznika, ko se najbolj varno počuti v izolaciji, da lahko ohrani svoj jaz. Na drugi strani pa ga paralizira strah pred zapuščanjem, ki ga je Erich From (Ricketson, 2000) poimenoval kot človekov najbolj bazičen strah ter vir vse človekove tesnobe.

Zaradi Jasnih sporočil starejših generacij, da je v zakonu pač treba potrpeti, sem tudi v partnerstvu ohranjala distanco. Le čemu bi si na glavo nakopala to »trpljenje«? Kmalu se je v meni pričel oglašati občutek osamljenosti in hrepenenje po bližini.

Ljubezenski odvisnostni ciklus:

  1. Hrepenenje po povezanosti.
  2. Partner se umakne stran od vas.
  3. Vaša tesnoba narašča in postanete obsedeni s partnerjem.
  4. Kompulzivno zavračate partnerja, oziroma počnete vse, da vas ne bi zapustil.
  5. Partner ostane in čutite olajšanje do naslednjega partnerjevega umika, ko se ciklus ponovi. (Ricketson, 2000)

V disfunkcionalni družini ni brezpogojne ljubezni, temveč je otrok sprejet, če se vede tako, kot od njega pričakujejo starši. Ne pozabimo, da je otrokovo preživetje odvisno od staršev in identiteta ni jasno ločena, zato to pogojevanje v otroku vzbuja dvome, ali je sploh vreden ljubezni. Starševo ljubezen otrok pričenja vrednotiti skozi vsak svoj občutek, misel in dejanje, ki določa, ali je »dober« ali »slab«, kar ga v odraslosti vodi v emocionalni kaos črno-belega vrednotenja sveta okoli sebe. (Ricketson, 2000)

.

Kategorije objav

Sorodne objave