Travma zapuščenosti

Bradshaw (2005) opisuje travmo zapuščenosti kot različne oblike čustvene zapuščenosti: pomanjkanje dotikov, nezadovoljene narcistične potrebe, zanemarjanje razvojnih odvisnostnih potreb, domišljijske vezi, družinsko prepletenost ter vse oblike zlorab. Kadar starš nima časa za otroka in je ta prikrajšan za vse naštete lastnosti, na ta način gradi občutek ničvrednosti – strupeni sram, kot ga poimenuje Bradshaw, da je vreden manj kot staršev čas in pozornost. Proces internalizacije strupenega sramu, poteka preko treh različnih načinov:

  • identifikacije s skrbnikom, ki ima internaliziran sram,
  • travme zapuščanja ter sramotenja otrokovih občutkov, potreb in gonov
  • ponavljajočega sramotenja slušnega in čutnega doživljanja ter medsebojne povezanosti in povečanja vizualnih spominov in scen.

Otrok je lahko zapuščen tako s starševo fizično prisotnostjo, kot fizično odsotnostjo, kar je še bolj paradoksno. Otrok ponotranji starša kot notranjega vodiča, če je starš nezanesljiv, bo otroku manjkal ta notranji vir.

Firestone (v Bradshaw, 2005) pravi, da je najpogubnejša posledica čustvene zapuščenosti »fantazijska vez«. Otrok, ki se zaradi zapuščenosti ni zmogel povezati s svojimi čustvi, skozi identifikacijo s starši, je z njimi vzpostavil fantazijsko vez. Bradshaw (2005) dodaja, da staršev v odraslosti ne zmore zapustiti, saj je z njimi zlit in prepleten (enmeshed). Taka oseba v odraslih odnosih nima resnične povezanosti, saj ni avtentičnega selfa, s katerim bi se lahko povezal.

Starši, ki sprejemajo otroka samo s pogojevanjem, ga sprejemajo, kadar jim ustreže, drugače pa ne. Ti glasovi ostanejo kot introjekti.
Čustvena zapuščenost je medgeneracijska, saj narcistično prikrajšan otrok odraste in svoje otroke uporabi za narcistične potrebe in cikel se ponovi.

Alice Miller (v Bradshaw, 2005) pravi, da čustveno zapuščeni ljudje vedno opisujejo svoje otroštvo brez občutkov.

Vse oblike zlorab so ravno tako zapuščenost, saj nikogar ni, ki bi bil na razpolago otroku, pravi Bradshaw (2005). Majhni otroci zaradi egocentrizma krivijo sebe za zlorabo in na ta način ohranijo idealizirano sliko staršev.

Bradshaw (2005) pravi, da je jedro kompulzivnega in odvisnega vedenja v zapuščenosti skozi zanemarjene razvojne odvisnostne potrebe, ki ostanejo nepotešene tudi v odraslosti. Pod površjem odraslega telesa se skriva nenasiten otrok, ki se počuti praznega in osiromašenega.

Otrok ima potrebe, ki jih lahko zadovolji le preko staršev ali skrbnikov, kot so potreba po dotikih, zrcaljenju in potrjevanju njegovih občutkov; potreba po strukturi, mejah in predvidljivosti, vzajemnem zaupnem odnosu, varnosti in prostoru, da smejo biti drugačni. Otroci potrebujejo zavetje, hrano, obleko, medicinsko oskrbo ter staršev čas in pozornost.

Če so te potrebe zanemarjene, dobijo sporočilo, da njihove potrebe niso pomembne in s tem izgubijo občutek lastne vrednosti. Ker so te potrebe lahko zadovoljene samo v medosebnem odnosu, ki pa je zaradi zapuščenosti porušen, otrok zgradi prepričanje, da se ne more zanesti na nikogar. Če te potrebe niso zadovoljene ob določenem razvojnem času in zaporedju, človek ostane fiksiran v tem razvojnem obdobju. Sčasoma se otrok prilagodi in izgubi zavedanje teh potreb. Ego obramba poskrbi za preoblikovanje teh odcepljenih razvojnih potreb, v potrebe za nečim drugim, kot je npr. hrana, denar, odnosi, spolnost … (Bradshaw, 2005)

.

Kategorije objav

Sorodne objave